Še hujše žalitve je slišati od novih bojevnikov za resnico, ki so zdaj preplavili tradicionalne medije, zlasti pa njihove nove vulgarne spletne bratrance.

Taborišče smrti Auschwitz že obiskovalca, ki si je prvič ogledal to odvratno nacistično tovarno za iztrebljanje soljudi, tako čustveno pretrese, da začuti fizično bolečino. Tako, da si skoraj ni mogoče zamisliti, kako so se pred dnevi tam počutili tisti, ki so strahote tudi zares doživeli in preživeli. A skupino žensk iz Belorusije, ki so jih kot petletne punčke tja zaprli zato, da bi na njih zloglasni Josef Mengele opravljal svoje »znanstvene« poskuse, je še bolj kot spomin na takratno mučenje in uničeno mladost bolelo novodobno ponarejanje dogodkov iz teh časov. »Na novo pišejo zgodovino, celo v naši bratski Ukrajini. V isto vrsto postavljajo rablje in njihove žrtve ter enačijo okupatorje in osvoboditelje,« je bila ogorčena Valentina Volkova iz Vitebska, ki ima zaradi Mengelejevih eksperimentov še danes iznakaženo desno ramo.

V Rusiji v zadnjem času niso bili ogorčeni le zato, ker na obeležitev spomina osvoboditev Auschwitza niso povabili njihovega predsednika Vladimirja Putina, voditelja naslednice države, katere rdeča armada je taborišče osvobodila 27. januarja 1945. Razkačile so jih izjave ukrajinskega premiera Arsenija Jacenjuka, ki je med nedavnim obiskom v Berlinu dejal, da sta bili tako Ukrajina kot Nemčija žrtvi sovjetske okupacije. Olje na ogenj pa so prilile še revizionistične besede poljske premierke Ewe Kopacz, ki je na uradno slovesnost v Oswięcimu osebno povabila ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, češ da so Auschwitz tako ali tako osvobodili ukrajinski vojaki. Res je žalostno, da pomembno članico Evropske unije vodi oseba, ki ima tako pomanjkljivo (ali ideološko sprevrženo) vedenje o zgodovini prejšnjega stoletja: sovjetski vojaki »prve ukrajinske fronte«, ki so pred 70 leti osvobodili tistih 3000 na pol živih okostnjakov, pač niso dobili imena po svoji nacionalni pripadnosti, ampak po ozemlju, na katerem so se bojevali.

Jezni niso le v Rusiji. »Odkar so se EU pridružile baltske in druge postsocialistične države, opažamo sistematično kampanjo, da bi spodkopali edinstvenost holokavsta in spodbujali govoričenje o izenačevanju nacističnih in komunističnih zločinov,« je pred kratkim zapisal Efraim Zuroff, ki vodi izraelsko podružnico inštituta Simona Wiesenthala. Ruski srd je upravičen, a njihova težava ni le v novem geostrateškem položaju v Evropi, ki se je v izostreni luči pokazal med zadnjo ukrajinsko krizo. Ker so tudi sami v sovjetskih časih vneto izkrivljali zgodovino, zdaj nimajo orožja, da bi se − tako kot se je nekoč glasil zdaj že pozabljeni slogan »S knjigo nad knjigo« − proti vzhodnoevropskim revizionistom borili s pravo »resnico«.

Holokavsta ne zanikajo le zahodni ultradesničarji in islamski skrajneži, to je počelo tudi sovjetsko zgodovinopisje. Politični razlogi so bili jasni, saj je Moskvi šlo na živce, da so si status žrtve Hitlerjevega režima prisvojili le Judje, to, da so nacisti s podobno gorečnostjo iztrebljali Slovane, zlasti pa zajete sovjetske vojake, pa so zgodovinarji iz vrst zahodnih zaveznikov največkrat pozabljali. Včasih je krožila šala o tem, zakaj v Sovjetski zvezi nimajo težav z antisemitizmom. Odgovor se je glasil: »Zato, ker nihče ne misli, da je kaj narobe, če sovražiš Jude.« Sam Stalin je bil velik antisemit, ki je dal pobiti večino judovskih prvoborcev oktobrske revolucije. Sovjetska zveza je bila sicer prva država, ki je priznala Izrael, a ko se je ta država, ki je bila zgrajena tudi na socialističnih temeljih, politično povezala z ZDA, je poglavar Kremlja ponorel. Le smrt tirana - ta je v svoje gulage pošiljal tudi preživele iz nacističnih lagerjev, ker so bili sumljivi že zato, ker so ostali živi - je rešila številne sovjetske Jude pred tem, da niso doživeli ponovitve holokavsta.

Ta nezmožnost soočenja »dejanske« zgodovine in njenega izkrivljanja se je pred kratkim pokazala okoli »škandala«, o katerem »svobodni« zahodni mediji skorajda niso poročali. Na sedežu Unesca v Parizu so namreč pred kratkim odpovedali razstavo z naslovom »Ukradena mladost. Žrtve holokavsta v očeh otrok, ki so bili zaprti v nacističnem koncentracijskem taborišču Salaspils v Latviji«. Uradni ruski viri so hiteli s povzemanjem izjave enega od organizatorjev, da so razstavo odpovedali zaradi veta latvijskih predstavnikov pri Unescu, ki so se pritožili, da bi škodila njihovemu ugledu v EU.

Zgodba o tem taborišču je predolga za prostorske omejitve tega kratkega spisa, a srčiko spora je mogoče izluščiti že z bežnim skokom na dve strani spletnega vseveda Wikipedije, ki govorita o isti stvari, le v različnih jezikih. Na angleški strani je zapisano, da je bilo v tem taborišču ubitih od 2000 do 3000 ljudi, na strani v ruščini pa trdijo, da je v njem umrlo več kot 100.000 taboriščnikov. Kje je tu resnica? Kakor vedno, nekje vmes oziroma nekje drugje. Rusi so enostavno združili Salaspils, ki ni bil taborišče smrti, čeprav so ga v to nacisti hoteli spremeniti, a so jih sovjetski osvoboditelji prehiteli, in sosednji Stalag 350z, v katerem so iztrebljali sovjetske vojne ujetnike. V angleški različici pa tega, da so takoj zraven »Kurtenhofa«, kakor Nemci pravijo temu latvijskemu mestu kakih 20 kilometrov jugovzhodno od Rige, pobijali sovjetske vojake, sploh ne omenjajo. Pač v skladu z zgodovinskim novorekom, ki o Latviji govori le kot o veliki sovjetski žrtvi, na njeno sodelovanje pri holokavstu pa namenoma pozablja.

Selektivno zgodovinopisje žali vse žrtve nacističnih zločinov. A še hujše žalitve je slišati od novih bojevnikov za resnico, ki so zdaj preplavili tradicionalne medije, zlasti pa njihove nove vulgarne spletne bratrance. Preveč strahotno in gnusno je na tem mestu ponavljati, kaj vse so ruski komentatorji zapisali pod fotografijo 90-letnega Ukrajinca Ihorja Malickega, preživelega taboriščnika iz Auschwitza, ki se je pojavila na spletnih straneh televizije Russia Today. Malicki, ki so ga iz Auschitza premestili v Mauthausen, od koder je pobegnil in se pridružil rdeči armadi, se je na prizorišču pojavil odet v taboriščniško uniformo, na kateri je imel poleg sovjetskih medalj za hrabrost pripeto tudi modro-rumeno ukrajinsko zastavico. Ko ga je ta ruska drhal zmerjala s fašistom, si je zgolj nastavila ogledalo.

delo.si